Prednosti risanja kot vizualizacijskega orodja v poklicih izven umetniške sfere

I’m posting an article I wrote while at university in Slovenia. I am sharing my thoughts about the importance of drawing as a visualisation instrument in different professions which normally do not include artistic elements as a daily used tool, they could, however, profit from welcoming it more often.

Ključne besede: risanje, vizualizacija, poučevanje, vizualna pismenost, shematično risanje

Povzetek

Članek izpostavlja problematiko odpora do risanja v poučevanju in razlaganju konceptov, ki je posledica dojemanja risanja kot zgolj realističnega posnemanja oblikovne stvarnosti, ne pa tudi kot veščine vzpostavljanja odnosov v kompoziciji. Prisotno je pomanjkanje vizualne pismenosti ljudi v poklicih, kjer bi znanje risanja zmoglo olajševati postopke analize in razlage idej. Tako pomanjkanje kot tudi nepravilna raba vizualizacijskih orodij lahko privede do povsem napačne celostne percepcije obravnavane snovi. Članek skuša utemeljiti razloge za smiselnost izobraževanja poklicev izven umetniške sfere v smer ustreznega poznavanja oblikotvornih potencialov risanja kot vizualizacijskega orodja.

“Nisem slikar”

Profesor fizike predava o hitrosti. Preden se spusti v razlago, na tablo nariše par potez. Ob tem seveda pripomni, da “ni slikar” in se opraviči za svojo okornost. Preprosto skiciran avtomobil, cesto, začetno in ciljno točko še enkrat pogleda in se za vsak primer odloči, da jih bo označil še z besednim zapisom. Na tabli torej zdaj poleg nekaj potez piše še AVTO, CESTA, START in CILJ. To so njegovi osnovni elementi, so junaki zgodbe, ki jo bo za primer učne snovi v praksi danes pripovedoval. Sledi zgodba, naracija, podana skozi profesorjeve besede, z mahanjem z rokami in s korakanjem pred tablo. Čeravno morda nevede, pa je naš predavatelj pravzaprav začel pripovedovati takoj, ko je v roke prvič prijel kredo. S tem, ko je svoje akterje narisal v določeni kompoziciji, je povedal veliko več, kot se mu morda zdi. Če so učenci opazovali smeri, v katerih je vlekel poteze ali velikost prostora, ki ga je posamezen element na tabli zasedel, so lahko že zgolj po tem sklepali, kaj jih čaka v razlagi. Tako je recimo profesor z eno samo potezo takoj izdal, kako dolgo pot bo opravilo vozilo in v katero smer se bo gibalo. Če je bila linija začrtana premišljeno, je svojo razlago smiselno podal. V kolikor pa je bila neskladna s pripovedovanjem, ki je sledilo, je z risbo naredil več škode kot koristi.

Zgornji primer skuša orisati nekatere prednosti in probleme, ki jih napačna percepcija risanja kot vizualizacijskega orodja vnaša v poučevanje in razlaganje raznoraznih konceptov. Ljudje svojo razlago kompleksnejših idej pogosto podkrepimo z vizualizacijskimi pripomočki, pa naj bodo to kretnje z rokami, kazanje na objekte v bližini, primerjanje s čim že videnim, postavljanje predmetov v pomenske kompozicije… V kolikor pa ga obvladamo, je ravno risanje lahko tisti najbolj poveden pristop, ki naši razlagi konceptov daje oprijemljivo naravo.

Ljudje, ki se z vizualizacijo idej ne ukvarjajo poglobljeno in profesionalno, se pomembnosti veščine risanja najpogosteje niti ne zavedajo. Obvladanje risanja je tako pogosto enačeno z “umetniškim”, “dekorativnim”, vsekakor pa povsem mimetičnim reproduciranjem vidne okolice. Izredno pomemben, a žal spregledan vidik pa je ključnost risanja kot orodja za prevajanje kompleksnosti idej in pojmov v smiselno poenostavljene in s tem bolj razumljive koncepte. Človek je vendar po naravi nagnjen k odkrivanju sveta na vizualen način in dejstvo je, da to lahko počne z bolj ali manj izurjenimi očmi. Urjenje v gledanju, ki vodi tudi v pravilno videnje elementov sveta, ki nas obdaja, je ključno za razpoznavanje njegovih vzorcev. Skozi poznavanje elementov, ki sestavljajo svet našega vidnega polja, lahko občudujemo in temeljiteje razumemo odnose med njimi. Tisto bistveno znamo torej izločiti, ko smo sposobni razdreti vizualni kontekst realnosti na njegove prostorske sestavine in razumeti bistvene prostorske odnose, kar nam omogoča prostorsko in delovno orientacijo v okolju in usmeritev pozornosti na tiste aspekte prostora, ki so za nas pomembni, nenazadnje pa tudi ustvarjanje novih prostorskih odnosov. (Muhovič, 1990).

Zakaj torej v življenju človeka nastopi trenutek, se odloči, da risati ne zna? Zakaj enači svojo sposobnost risanja z zmožnostjo celostnega posnemanja željenih oblik, ne pa tudi z veščino vzpostavljanja odnosov med preproste likovne elemente? Formiranje oblik, ki naj upodobijo neko predmetno vsebino, je najprej in predvsem prostorsko dejanje, ki ga je mogoče uresničiti le preko spoznavanja in spoznanja prostorskih zakonitosti. (Muhovič, 1990). Pomembno dejstvo, ki se ga ljudje, ki se risanju izogibajo, premalo zavedajo, je to, da prava vsebina likovne podobe ni le to, kar ta upodablja, pač pa struktura, ki se v njej razodeva – torej način, na katerega so vzpostavljeni odnosi med elementi. Zakaj se torej posamezniki z morda manjšo sposobnostjo mimetičnega slikanja obremenjujejo z vidikom, ki za razlago pojmov niti ni ključen, ob tem pa popolnoma spregledajo dejstvo, da je velik del risanja pravzaprav tisto, kar ob poznavanju in upoštevanju določenih zakonitosti v neki meri zmore vsak? Če dobro vemo, s čim in kako pri risanju kot orodju za vizualizacijo konceptov lahko pravilno operiramo, smo namreč sposobni ideje razlagati skoraj brez besed.

Profesionalci, neprofesionalci in vizualna pismenost

Profesionalni znanstveni ilustratorji, ki svoja življenja posvečajo vizualni razlagi tako enostavnih kot tudi izredno kompleksnih konceptov, seveda obvladajo tako oblikotvorni kot ikonografski del tvorjenja likovnih vsebin. Zavedajo pa se, da lahko popolno prikazani posamezni elementi v nepremišljeni skupni kompoziciji sporočajo nepopolno, včasih celo povsem napačno predstavo o celoti ilustriranega koncepta. Dejstvo je, da je v tem poklicu prisotnega skoraj več grafičnega oblikovanja kot pa ukvarjanja z zgolj dekorativnimi ali ekspresivnimi potenciali ilustracije. Znanstveni ilustrator mora kakor vsak oblikovalec vizualnih komunikacij obvladati prav vse oblikotvorne potence likovnih izraznih sredstev. Kadar tak profesionalec vizualno sporočilo zmore podkrepiti še z izrazito zapomnljivo in estestko dodano vrednostjo, lahko tudi ilustracija znanosti postane umetnina.

A vendar bi tudi pri ljudeh, ki se z ustvarjalno prakso v t.i. umetniškem smislu ne ukvarjajo poklicno, kazalo vzpodbuditi zavest o pomembnosti vizualne pismenosti. Pojem vizualna pismenost v svoji najosnovnejši definiciji označuje sposobnost branja in ustvarjanja vizualnih podob. Termin je prvi uporabil John Debes, ustanovitelj International Visual Literacy Association. Razvoj sposobnosti dešifriranja vidnih podob je ključen za normalen potek človekovega učenja. Vizualno pismena oseba je tako sposobna interpretacije vidnih predmetov, simbolov, dejanj…, ki jih srečuje v svoji neposredni okolici. Skozi kreativno rabo teh zmožnosti je sposoben komunikacije z ostalimi (Welsh & Wright, 2010). Gledanje dandanes postaja vse pomembnejše od branja. Zato imajo pri posredovanju in sprejemanju vsebin prednost ljudje, ki razumejo vizualni nagovor sporočil (Zgonik, 2013). Relevantnost vizualij kot pedagoškega orodja danes je torej povsem utemeljena. Generacije, ki so odraščale v obdobju po t.i. “slikovnem obratu”, torej od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej, so še posebej prilagojene branju vizualnih komunikacij (Prensky, 2002). Temu primerno je treba pri sporočilih in snovi, namenjeni njim, ne le povečati kvantiteto rabe vizualizacijskih orodij, pač pa tudi dvigniti njihovo kvaliteto. Če imamo za besedno opismenjevanje jasno začrtane programe že od vrtca naprej, pa je vizualno opismenjevanje precej manj jasno strukturirano. Izvaja se manj sistematično, neformalno in velikokrat le v obliki fakultativne dejavnosti. Ljudje se tako zlahka znajdejo v svetu izrazitih vizualnih stimulacij, ne da bi se ga v naprej naučili pravilno »brati« (Pregl, 2014) Z namenom vizualno podajati znanje, ideje in abstraktne koncepte v svojem poklicu je torej najprej treba poiskati suverenost v lastnem obvladovanju branja in ustvarjanja vseh potrebnih oblik vizualne komunikacije.

Risanje kot orodje za vizualizacijo

V dobi, ko nam je na dosegu roke množica že ustvarjenih podob, animacij in posnetkov, se zdi na tem mestu nujno utemeljiti, zakaj bi risanje kot orodje, ki zahteva dodaten energetski vložek, sploh še ostajalo relevantno za razlago. Prvi, pravzaprav zelo očiten razlog je dejstvo, da nam prazen list papirja ali sveže obrisana tabla objektivno ponujata neskončno opcij, medtem ko bo število že ustvarjenih podob, ki so nam na voljo, pravzaprav vedno omejeno. Če znamo to svobodo izkorisčati sebi v prid in ob njej več ne čutimo pritiska, lahko čas, vložen v iskanje ustreznega obstoječega materiala namenimo ustvarjanju takega, ki bo smotrno podprl našo razlago – iz tega pa sledi, da utegne tudi razlaga postati izčiščena in enostavnejša za slušatelje. Zakaj je temu tako? Risanje je vsakič znova proces aktivnega spoznavanja s predmetom analize, ne glede na to, kako poglobljeno smo z njim že seznanjeni. Skozi premislek, ki vodi našo roko po papirju, analiziramo lasten proces razumevanja koncepta – tako v risbi zmoremo videti ne zgolj orisanih predmetov in odnosov med njimi, pač pa tudi celoten proces, ki nas je privedel do tega, da smo se med risanjem odločali točno tako, kot smo se, in ne drugače.

Podajalec sporočila torej skozi risanje vsakič znova postavi lastno razumevanje ideje pod vprašaj – s tem učvrsti dejstva, do katerih se je že opredelil, potem pa se znova spodbudi k reševanju še nerešenih vprašanj. S tem početjem se zmore uspešneje približati situaciji lastnega poslušalca, ki se s skicirano problematiko srečuje prvič – pogosto je namreč pri razlagi nam dolgo in dobro poznanega koncepta težko doumeti, s čim točno se spopada prejemnik sporočila, ki nas nekako ne razume. Z risanjem vsakič znova preverjamo proces, ki je do razumevanja privedel nas same in poiščemo sredstva, ki utegnejo torej pomagati tudi ostalim.

Ob vsem tem je nujno poudariti, da je za marsikatero razlago dovolj shematični pristop k risbi. Kar do risanja najpogosteje vzbuja odpor, je namreč, kot že omenjeno zgoraj, pomanjkanje veščine mimetičnega risanja. V nemalo primerih je namreč celo zmotno misliti, da je ikonografski del naše likovne vsebine bistven za prenos znanja – vnaprej podana izrazito mimetična forma mislim morda res olajša predstavo o elementih obravnavane naracije, ne zmore pa razkriti pobud, načinov in metod, po katerih je koncept organiziran, torej njegove označevalne strukture. Šele obvladanje smiselnih shematičnih prikazov obravnavane snovi nam pokaže odnose med elementi in posledično statično podobo spremeni v narativno bogat prikaz. Laično ljudje hitremu skiciranju oz. shematičnemu risanju dajejo premalo zaslug – že par pravih potez na papirju zmore pravzaprav ustvariti vsakič novo virtualno realnost, simulacijo okolja, v katerem se naš koncept odvija. Morda se lahko skopa točkovna risba ali skromen nabor linij zdi, kot da poda premalo – a vendar je shematična risba izredno bogata ravno v tem, kako zmore nositi obširno vsebino, hkrati pa jo zreducirati na možganom zlahka dojeto in dolgo pomnljivo informacijo. Bogastvo, ki ga prinaša obvladovanje veščin risanja v poučevanje je namreč tudi v tem, kako učinkovitno mnemonično orodje zmorejo biti pravilno oblikovane vizualije.

Zaključek

Risanje kot vizualizacijsko orodje je torej izredno priročna in vsestranska veščina, uporabna v vsakršnem poklicu, ki zahteva inovativne in sveže pristope k razlagi bolj ali manj kompleksnih konceptov. S poznavanjem oblikotvornih potencialov likovnih elementov se je tako moč izogniti konfuznemu ali celo slabo izbranim vizualnim pripomočkom kontradiktornemu podajanju snovi. Risarsko znanje, ki obvlada tudi redukcijo kompleksnejših form, lahko ideje izčisti na prej perceptirano in lažje zapomnljivo raven. Da lahko podoba res pove več kot tisoč besed in nosi dragoceno didaktično vrednost, moramo odnose med njenimi elementi tvoriti suvereno, to pa zmoremo doseči zgolj z vztrajno in dosledno rabo risanja v vsakdanji praksi.

Literatura

Butina, M., Slikarsko mišljenje. Od vizualnega k likovnemu, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1984.
Muhovič, J., 1990, Odnos med otroškim likovnim izražanjem in likovno ustvarjalnostjo odraslih, Anthropos (Ljubljana), letnik 22, št.3/4, str. 9-20.
Pregl, A., 2014, O vizualni pismenosti in ilustraciji na Slovenskem. Otrok in knjiga, letnik 41, št. 89, str. 63-70.
Prensky, M., 2002, Digital Natives. Digital Immigrants Part I, On the Horizon, št.5, str. 1-6.
Qvarnstroem, L., 2019, Drawing Activities as Pedagogical Method in Art History, Konsthistorisk tidskrift/Journal of Art History, letnik 88, št.2, str. 80-94.
Welsh, T., Wright, M., Information Literacy in the Digital Age, Cambridge, Chandos Publishing, 2010.
Zgonik, N., 2013, Vizualno kot področje spodbujanja ustvarjalnega mišljenja, Vzgoja in izobraževanje, letnik 44, št.4/5, str. 34-40.